Zadnji Valvasorjevi potomci na Slovenskem Med domoznanstvom, nostalgijo, politiko, umetnostjo in evtanazijo

V trinajstih generacijah potomcev znamenitega polihistorja J. V. Valvasorja (1641–1693) najdemo celo vrsto zanimivih ljudi, od znanstvenikov, umetnikov in politikov vse do mučenca Katoliške cerkve in italijanske teroristke. V pričujoči monografiji je skupaj z njihovimi družinami predstavljenih tistih pet, ki so bili na Slovenskem vsak po nečem zadnji. Najstarejši, Franc vitez Gadolla (1797–1866), je zapustil občudovanja vreden, skoraj povsem neuporabljen rokopisni domoznanski opus. Častnika Antona Aleksa barona Dienersperga (1820–1889) so pozabi iztrgali njegovi nedokončani spomini. Janez Nepomuk vitez Resingen (1812–1885) je bil prepoznavna javna osebnost na slovenskem Štajerskem. Skladatelj Rudolf von Weis-Ostborn (1876–1962) iz Gradca, ki je v začetku 20. stoletja deloval v Ljubljani, je danes eden najbolj znanih Valvasorjevih potomcev. Najbolj tragična osebnost je bil mariborski Nemec Karl Mayer (1890–1941), ki je kot psihični bolnik postal žrtev nacistične evtanazije in bil zadnji na Slovenskem živeči Valvasorjev potomec sploh.